Nova dinamika volilnega spopada, kakršna nas čaka letos spomladi

Ob vstopu v volilno leto 2026 se moramo otresti skušnjave, da bi pomislili, "saj je vse po starem". Skušnjava je seveda razumljiva. Volitve bodo spet referendum o Janezu Janši.

Teme, ki bodo dominirale volilno kampanjo, bodo na las podobne tistim pred štirimi leti. In še edina izjema – covid se štiri leta kasneje zdi le še grenek, oddaljen spomin, cepljenje pa drugorazredna tema – bo posredno vendarle prisotna, saj skoraj vse ankete zadnjih mesecev kažejo, da se stranki Resnica, ki se je rodila prav kot populistični odgovor na ta vprašanja, nasmiha vstop v parlament. Čaka nas torej to, česar si nihče ni želel: repriza volitev iz leta 2022.

Toda po drugi strani smo priča pomembni novosti. Prvič po letu 2002 se levosredinski predsednik vlade dejansko poteguje za nov mandat. Poudarek je na besedi dejansko.

Seveda, tudi Pahor, Bratušek, Cerar in Šarec so se po premierski izkušnji znova podali v boj za premierski stolček: a vsak od njih je imel izzivalca v lastnem taboru, ki mu je kazalo neprimerno boljše. Glavna tekma nikoli ni potekala med dotedanjim premierjem in Janšo kot vodjo opozicije: slednji se je moral vedno spopasti z novim obrazom. Naslednje leto bo glede tega v resnici neprecedenčno.

Zadnjič, ko se je Janša za oblast spopadel predvsem z obstoječim predsednikom vlade, se je pisalo leto 2004. A tedanji premier, Tone Rop, svojega položaja ni dobil z zmago na volitvah: na volitvah je zmagal Janez Drnovšek in Ropa nato izbral za svojega naslednika. Situacija je bila zaradi tega bistveno drugačna.

Po prejšnji primer, ko se je levosredinski predsednik vlade potegoval za ponovitev mandata, pa je treba iti v leto 1996, a tedaj glavni Drnovškov izzivalec ni bil Janez Janša. In še pomembnejša razlika: tedaj je do zadnjega dne potekala tudi bitka okoli tega, kdo bo sploh premierjev glavni izzivalec.

Dinamika spopada, kakršna nas čaka spomladi 2026, je zato nova. Ne vemo, kako se bodo volilci odločili. Za zdaj je jasno le, da lahko nanj desna opozicija gleda z večjim optimizmom kot vladna stran. Razmerja med desnosredinskimi strankami so jasna, lovski revirji v volilnem telesu gentlemansko porazdeljeni, globalni trendi, ki skoraj povsod kažejo obrat v desno, naklonjeni.

Po drugi strani pa je tudi levo od sredine stanje daleč od razsula in pesimizma izpred štirih let. Prav zavedanje, da ima nasprotnik boljšo štartno pozicijo in da tokrat iz rokava ne bo mogoče potegniti nobenega skritega aduta, je v zadnjih tednih služilo kot hladni tuš za levosredinski tabor.

Ta je akterje v levosredinskem taboru sicer zbudil iz tistega polsna, s katerim so se podali na oba zadnja referenduma, ni pa pripomogel k oblikovanju koherentne strategije.

Sta pa se zato izrisala dva koncepta. Prvega najbolje poosebljajo ministri Levice, še zlasti Luka Mesec. Vladne stranke ne morejo znova stopiti pred volilce zgolj z negativnim programom: "Nismo Janša, volite nas!" Ne morejo niti obljubljati stvari, ki jih niso uspele uresničiti v tem mandatu.

Izpostaviti morajo pozitivne trende v tem mandatu in obljubiti njihovo okrepitev in pospešitev, če bodo znova zmagale. Težko bi si zamislili preprostejše politično sporočilo: a tudi to je, žal, velika novost v slovenski politiki.

Nekaj podobnega sta v zadnjih dvajsetih letih komunicirala le SDS in NSi, ko sta na volitve stopala s pozicije oblasti – in obema je spodletelo, dvakrat. V levosredinskem taboru se je temu še najbolj približal Cerar leta 2018, s še bolj klavrnimi rezultati. Naj bo še tako hvalevredna, takšna komunikacijska strategija v Sloveniji nima veliko uspešnih precedensov.

Tudi zato na levici ne manjka tistih, ki menijo, da je nemogoče zmagati s kampanjo, ki bi slonela na dosežkih Golobove vlade. Večina ljudi je nad njo razočarana, seznami njenih uspehov so neprepričljivi. Zato je treba ponuditi obljubo drugačne politike.

To je skupno izhodišče Prebiličeve in Kordiševe stranke. A kljub diametralno nasprotnima nastopoma imata skupno to, da njihov vstop v volilno tekmo grozi s še večjo fragmentacijo levosredinske politike.

Za Prebiliča se sicer ne ve točno, kaj ponuja, a vsaj vzbuja razumno upanje, da glas zanj ne bo vržen proč: možnost, da ostane pred pragom parlamenta, ni sicer nič manjša kot pri Kordiševih Socialistih, a če se mu bo uspelo vanj prebiti, je precej jasno, da hoče dejansko sodelovati v vladni koaliciji.

Stranka Mi, socialisti pa svoje volilce postavlja pred dvojno dilemo: če se ne bo prebila v parlament, bo glas zanjo vržen proč; a tudi če ji bo veliki met uspel, utegne še bistveno bolj zaplesti sestavo nove vlade. Na nek način pomeni vrnitev v preteklost Levice, ko je ta zagovarjala preveč radikalne pozicije, da bi lahko bila kredibilen partner v levosredinski vladi.

Ko se bodo volilci spomnili, kako se je tista zgodba končala – s Šarčevo manjšinsko vlado, ki je bila uvod v Janšev prevzem oblasti –, bodo dvakrat premislili, ali bodo pripravljeni ponoviti eksperiment.

Toda oba pristopa imata vendarle skupno točko: obema je jasno, da tokrat zgolj strašenje z Janšo in desničarsko nevarnostjo ne bo dovolj. In tudi ta zavest je precejšnja novost v slovenski politiki. Kmalu bomo videli, ali bo trajala kaj dlje od običajne življenjske dobe novoletnih zaobljub.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.